Francoščina, politična angažiranost (l’engagement politique), uporaba slenga verlan in ljubezen do motorjev znamke Harley Davidson so značilnosti enega največjih francoskih pevcev, Renauda. Renaud s svojim ustvarjanjem povezuje različne generacije vse od 70. let do danes.

Parižan, ki poje o pariškem predmestju

 

 

Renaud kljub temu, da prihaja iz središča Pariza, najraje piše pesmi o pariškem predmestju (la banlieue) in slabih razmerah, v katerih živijo tamkajšnji prebivalci. Svoje prve pesmi je napisal med razvpitimi študentskimi protesti leta 1968 (la crise de mai 1968). Prvi album pa je izdal skoraj deset let kasneje, leta 1975, z naslovom Amoureux de Paname, ki govori predvsem o Parizu, ki ga Francozi pogovorno imenujejo tudi »Paname«.

Anarhija v krvi

Renaudu šola nikoli ni preveč dišala (n’est pas sa tasse de thé), zato se ji tudi ni preveč posvečal. Njegova najljubša predmeta sta bila francoščina in umetnost, a pogosto je namesto pouka (le cours) raje postopal po Parizu in pisal pesmi. V pesmih je izražal svojo razočaranost in nezadovoljstvo s sistemom, odpor do francoske buržoazije ter pogosto kritiziral določene politike in stranke (le parti politique). Edina pesem, ki jo je napisal v angleščini, je »Miss Maggie«, ki je kritika takratne britanske premierke (la première ministre) Margaret Thatcher.

Govorica pariških predmestij

Renaud je med Francozi precej znan tudi po uporabi francoskega slenga (l’argot) verlan, za katerega je značilno obračanje zlogov (la syllabe) besed. Tako je izdal album z naslovom Laisse béton, slengovsko obliko izraza »laisse tomber«, ki se uporablja, ko želiš dati neko temo na stran, jo pozabiti. Revnejša predmestja so pomemben motiv v Renaudovih pesmih, kot je Dans mon HLM, ki govori o velikih in nizkocenovnih blokovskih naseljih, imenovanih HLM, ki so značilni za Pariz. Prisluhnite ji.

Francoščina je jezik glasbe in umetnosti. V Linguli si ure francoščine radi popestrimo tudi s poslušanjem glasbe.